DOVOLJENJE ZA SAMOSTOJNO PSIHOTERAPEVTSKO DELO POD SUPERVIZIJO

Ko se enkrat odpre…se odpre..in odpira…če se lahko naučimo nositi trpljenje, je lahko včasih toliko težje nositi srečo…bemti, življenje je lahko užitek.. življenje je lahko lepo… delo obstaja tudi na drugi strani deloholizma, na drugi strani izgorelosti, na nove načine, ki jih mogoče še ne poznamo…odkrivajo se lahko le počasi in potrpežljivo…to rabim spomniti prvo sebe, da lahko spomnim druge…. Sem se ravno danes za tren zavedala…tu notri ni le nekaj predanih let…tu notri je celo moje življenje…vse kar je naravnano na razvoj človeka- tudi sebe – je zbrano na tem papirju. Temu skušam slediti, dan za dnem, korak za korakom. Vse te ure so me naučile za tren več sprejemanja, nežnosti, drznosti, igre, humorja in ironije, barvnega pogleda in tudi distance, poguma, nekaj več prepuščanja, da lahko pogledam na drugo stran v neznano in odkrijem še kanček originalnega, še kanček več ljubezni in “tistega” občutka v trebuhu. Širjenje tega je neskončno. Radovedna sem, kaj vse še pride. In moje telo tako počasi postaja moj najdragocenejši dom. Ne vem kdaj bo šlo v uporabo, ko bo čas in občutek. Prekletstvo ali dar tega poklica je ravno v tem, da ne gre drugače, kot po občutku in intuiciji. Življenje odpelje. V skladu s seboj. Tukaj je. Z menoj. V fizični obliki. En razburkan del mene bi hitel naprej, v resnici pa mi za zdaj tole zadošča. Energije je to poletje za izvoz in z njo grem – UŽIVAT