Nekaj utemeljenih argumentov za prihod na (poglobljeno) psihoterapijo

Nekaj utemeljenih argumentov za prihod na (poglobljeno) psihoterapijo (Janko Bohak, Vpogled v Etiko psihoanalize) McGkashan in Miller (1992) jih povzemata v osmih točkah:

1.) Odstranitev razvojnih blokad.

Vključuje najprej porast prazaupanja in občutka varnosti.
Človek ne doživlja sveta več kot esencialno slabega in hudobnega; človek zmore prenašati zadovoljstvo in polnost drugih ljudi, ne da bi jim zavidal. Vest se osvobodi moralnega perfekcionizma in iracionalnih občutkov dolžnosti; pridobi pa sposobnost čutenja ustreznih občutkov krivde. Nadjaz postane tolerantnejši, bolj ljubeč, razumevajoč in integriran v celoto osebnosti; človek zmore razlikovati lastna čustva in misli od misli in čustev drugih; lahko se loči brez bojazni pred izgubo ljubezni; z dobrim občutkom lastne avtonomnosti jemlje svoje
življenje vedno bolj v svoje roke; zaveda se vpliva lastnih staršev na lastno čutenje in vedenje in lahko pusti svoje otroke, da za-živijo svoje življenje. S konstruktivno agresivnostjo postane prodoren in ne čuti bojazni pred neuspehom; lahko je boljši od staršev; Na področju spolnosti čuti svojo spolno identiteto in sprejema svoje odraslo, spolno telo.

2.) Aspekti selfa.

Odgovornost: človek se doživlja kot akter lastnih dejanj in se ne čuti neustrezno izpostavljenega tujim silam; prevzema odgovornost za lastne impulze in dejanja; sposobnost, da se vidi kot akter in ne kot žrtev, ga vodi k sočutju, empatiji in k težnji, da popravi, kar je morda pogrešil; ohranja občutek identitete, vrednosti samega sebe; lahko se ima rad in se spoštuje; je relativno neodvisen od zunanjega zrcaljenja in sprejemanja drugih;

3.) Odnos do soljudi.

Avtistično ukvarjanje s seboj in shizoidni umiki se občutno zmanjšajo; komunikacija z drugimi predstavlja posamezniku vir zadovoljstva; je odprt in pripravljen za pogovor; Po uspeli analizi človek bolj stvarno ocenjuje svoje starše; manj jih obsoja in manj idealizira; pri njih odkrije nove, dotlej neznane poteze, Lahko se odpove želji, da bi se starši spremenili; ne-ustrezno in prisilno ukvarjanje z njimi stopi močno v ozadje. Lahko opusti stare družinske mite oz. ideologije in sprejme generacijsko mejo. Z vrstniki je lahko prijatelj, pri čemer zna stopnjevati med znanstvom in intimnim prijateljstvom. Lahko doživlja sebe kot del skupine in pri tem nima občutka, da izgublja svojo individualnost. Sposoben je empatije: lahko si natančno predstavlja čustvene izkušnje pomembnih soljudi; zmore prehodno in delno identifikacijo, ne da bi se moral povsem zliti z drugimi; zna uživati človeško bližino, zna pa biti tudi sam; Dosežena intimnost mu omogoča, da vzpostavi trajen odnos z ljubezenskim partnerjem; zna sprejemati in ceniti ljubezen drugega; zmore medsebojnega dajanja in
prejemanja. Cilj analitičnega zdravljenja je tudi generativnost: težnja človeka, da bi nekaj
zapustil naslednji generaciji.

4.) Sprejemanje realnosti;

da znamo sprejeti lastne slabosti in meje. Lahko se odpovemo želji, da bi nas imeli brezpogojno radi in zahtevi, da nam pripada odškodnina za prestano trpljenje. Ne čutimo več potrebe po nadzorovanju drugih ljudi.Enako pomembna je sposobnost žalovanja: da znamo sprejeti izgube, ki nam jih nalaga življenje, tudi lastno
smrtnost; neizbežnost spremembe in konflikta. Uvid v nesposobnost, da bi lahko prihodnost povsem načrtovali in nadzorovali; uvid, da nas otroške želje neizbežno frustrirajo. Toleranca v razočaranju, bojazni, nesreči in trpljenju! Lahko opustimo sekundarne bolezenske koristi, destruktivno zavist, zahtevnost in ljubosumnost; prav tako sadistične želje po nadzorovanju drugih kakor tudi mazohistične drže samopomilovanja ter vlogo žrtve; da znamo razlikovati notranje zaznave in občutke od zunanjih; končno sta tu ljubezen do resnice in odkritosrčnost.

5.) Doživljajska polnost in živost.

S tem mislimo na razvito sposobnost identificiranja lastnih čustev in njihovega poimenovanja; sposobnost doživljanja različnih, ustreznih čustev in razpoloženj, ki so pristna in relativno stabilna, tudi občutja notranje moči, energije, spontanosti in navdušenja; sprejemanje lastnih želja po odvisnosti in pasivnih teženj; da si znamo priznati svojo nemoč, tudi sposobnost radosti, uživanja in sprostitve.

6.) Mehanizmi soočanja.

Cilj psihoanalize bolj prilagojeno in manj stereotipno funkcioniranje obrambnih mehanizmov; Analiziran človek naj bi zmogel ustrezne in ustvarjalne spremembe v svojem okolju, npr. menjava delovnega mesta ali poklica, zmogel naj bi ustrezne ločitve ter trezen premislek o morebitnih patoloških posledicah identifikacije s poklicno vlogo.

7. Integrativne kapacitete;

človek ne potrebuje več idealiziranja in razvrednotenja, vse ali nič kot doživljajske kvalitete. S tem postane tudi mišljenje bolj realistično. Toleranca za ambivalenco, nasprotja in dvom se poveča. Izboljša se tudi kognitivna ekonomija: vsiljive želje in afekti manj motijo miselni potek. Človek je sposoben ohranjati napetost med racionalnim in iracionalnim. Sposoben je tudi doživljanja primarno procesnega mišljenja in v
njem uživati ter morda tudi ustvarjalno delovati. Tudi značajska struktura postane fleksibilnejša: pripravljenost na nove izkušnje ob ohranjanju dobro vzpostavljene identitete naraste.

8. Avtoanalitične sposobnosti.

Mnogi avtorji poudarjajo, da je cilj analize dosežen, ko ta postane psihični avtomatizem in preide v samoanalizo; samoanaliza je zavestno in živo zanimanje za lastne in tuje psihične poteke; ko analiziranec ne prenaša več na analitika doživljajskih kvalitet doživljanja pomembnih oseb zgodnjega otroštva; čustva neenakosti do analitika izginejo ob spoznanju, da je tudi analitik človek z osebnostnimi kvalitetami in slabostmi; psihična energija mu je spet na voljo za druge odnose.

Če skušamo tako razčlenjene cilje psihoanalize kot terapije povzeti v enem samem stavku,
izrazimo tudi njen etični imperativ: Človek, postani, kar si!

Ni realno pričakovati, da bo analiza v polni meri dosegla opisane cilje; s tem bi zapadli analitičnemu perfekcionizmu. Opisani cilji so smernice, ki igrajo pomembno vlogo v predstavah psihičnega zdravja v procesu psihoanalitske terapije. Psihoanaliza ne proizvaja popolnih bitij. Zadovolji se s tem, da človeka osvobodi neznosnih bojazni in ga usposobi za odrasle odnose. Znamenje duševnega zdravja se pokaže tudi, ko človek spozna in sprejme svoje omejitve, ki jih ne more preseči. Njen uspeh je že v tem, če ji uspe nevrotično trpljenje spremeniti v navadno trpljenje. Vemo, da zakrpana obleka ni nikdar nova, toda če jo je zakrpala skrbna in ljubeča roka, se v njej ni mogoče sramovati. Greje nas lahko povsem enako kot nova.

Bohak, J. (2009). Vpogled v Etiko psihoanalize. Kairos: Slovenska revija za psihoterapijo.
 Letn. 3, št. 1-2. Pridobljeno od https://kairos.skzp.org/index.php/revija/article/view/73